DAMJAN SLABE - DVA OBRAZA ISLANDIJE

Predavatelj: Damjan Slabe
Tema: Dva obraza Islandije
Datum: 23.01.2024

 

Islandija je bila že kar nekaj časa na seznamu mojih želja. Leta 2023 so bili planeti očitno le v
pravi konstelaciji, tako da sem jo v razmiku petih mesecev obiskal kar dvakrat: pozimi in
poleti. Sredi marca smo se v Reykjevku srečali z našimi kolegi iz Grenobla, s katerimi že več
let enkrat letno udejanimo skupno »turno smučarsko odpravo«. Najprej smo obiskali polotok
Snæfellsnes od koder smo kar iz obale opazovali kite. No, ti le niso priplavali tako blizu, da bi
jih lahko hranili iz roke. A na Islandijo smo prišli predvsem zaradi smučanja, zato smo s
pogledi bolj kot kite, iskali v meglo zaviti Snæfellsjökull. Na dan vzpona na ta markantni
ugasli ognjenik, znan tudi po romanu Julesa Verna Potovanje v sredino zemlje, so nam bili
Troli presenetljivo naklonjeni, ne vedoč, da smo že takrat porabili vse njihove bonus točke.
Pomrznjen nos in lice dveh članov ekipe pa sta bila tudi jasno sporočilo, da skromna višina
Islandskih gora ni tisto merilo, po katerem bi lahko presojali o resnosti ture. V naslednjih
dneh bivanja, ko smo se preselili na sever otoka, v bližino drugega največjega mesta
Akureyrija, pa so nas Troli na najrazličnejše načine preizkušali. Če sem že odnesel celo kožo,
sem pa ostal brez smučarskih kož. In še brez kar nekaj druge turno smučarske opreme, ki je
zaradi drobne nepazljivosti odšla z novim lastnikom. Če je že morala, naj mu vsaj dobro služi.
Poletni obisk je bil bolj prijazen. S sopotnikoma smo naredili klasično potovanje po njihovi
glavni cesti, ki obvozi tako rekoč v celoti ta odmaknjeni severnoatlantski otok. Dvotedensko
potovanje nas je nagradilo z ogledi lepega števila naravnih znamenitosti te otoške države:
Kirkjufell (“Cekveno goro”), Haukadalur − območje gejzirjev, turkizno modro ledeniško
laguno Jokulsarlon, Cape Dyrholaey - najjužnejšo točko Islandije prekrito s črno plažo,
Gullfoss (Zlati slap), Mývatn − jezero sredi pokrajine, polne tektonskih razpok, narodi park
Þingvellir, Geysir in še mnogo drugih. Najbolj pa so nas navdušili atlantski mormoni – morski
priči iz družine njork, ki smo jih povsem od blizu opazovali v bližini Vika. Ko smo po približno
2500 prevoženih kilometrih sklenili krog, samo se v glavno mesto vrnili ravno v času
Reykjevišekga maratona in odtekli polovičko (21 km) kar je bila pika na i našega popotovanja.
Kako tudi ne, saj je Frank, ki je bil najstarejši udeleženec maratona, v svoji kategoriji (nad 80
let) zmagal in za nagrado prejel brezplačno startnino za maraton naslednje leto. Kako po vem
tem ne bi sklenil(i), da pridem(o) še.