V soboto, 5. marca se je poln avtobus Naklancev in Dupljancev odpravil na domoznanski izlet. Med nami je bil tudi ustanovni član Turističnega društva Naklo, skoraj devetdesetletni Peter Komovec. Ogledali smo si muzeje na Stari Savi na Jesenicah.

Dr. Marko Mugerli, kustos za zgodovino železarstva je predstavil Ruardovo graščino, v kateri domuje železarski muzej s stalno železarsko in rudarsko zbirko. Nato nas je popeljal skozi razvoj železarstva, od fužin do železarne. Med drugim je povedal: »V železarski zbirki poleg številnih eksponatov predstavljamo makete plavžev, fužin, kuhanja oglja in Pantzove žičnice. Zanimiva je rekonstrukcija kovačnice s kovaškim kladivom in drugim originalnim orodjem. Leta 2008 smo stalno zbirko dopolnili z razstavo Savski fužinarji – znani Evropejci, leta 2009 z razstavo 140 let Kranjske industrijske družbe, v letu 2012 pa dodali multimedijske vsebine. Zgodovino železarstva in rudarstva ter vpliv Železarne Jesenice na širše družbeno življenje predstavljamo z dokumentarnimi filmi.«

Zdenka Torkar Tahir, kustosinja za etnologijo, nam je v Kasarni predstavila razstavo Bivalna kultura in način življenja železarskih družin. Ogledali smo si rekonstruirano delavsko stanovanje in fotografije njegovih prebivalcev iz obdobja tridesetih in štiridesetih let 20. stoletja.

Med občasnimi razstavami smo videli razstavo Delavke železarne.

Ogledali smo si 20–minutni film Žar jekla – martinarna Jesenice. Skrbno zbrani spomini ljudi, ki so sodelovali pri razvoju železarstva na Jesenicah, in arhivsko gradivo so neprecenljivi in edinstveni. Enako neprecenljivi so tudi filmski posnetki Draga Fona, ki je v kamero ujel delo v martinarni prav na zadnji dan obratovanja ter kasnejše rušenje opuščenih obratov železarne.

Ob koncu smo videli še kratko vlakovno kompozicijo, za ozkotirno železnico, ki so jo uporabljali v martinarni in se pred njo fotografirali.

Ko je Avstroogrska zaradi vojnih potreb pobirala iz zvonikov bronaste zvonove je livarski mojster Franc Torkar leta 1916 v Železarni na Jesenicah, v lasti Kranjske industrijske družbe, začel z vlivanjem zvonov. Naslednje leto so začeli z redno proizvodnjo. Leta 1918 so nekoliko spremenili debelino in konstrukcijo udarnega obroča in krila, leta 1920 pa so jeseniški zvonovi dobili dokončno, pa čeprav malo svojevrstno obliko. Jeklene zvonove so na Jesenicah izdelovali do leta 1928 in z njimi oskrbovali cerkve po Sloveniji in po ostalih delih Kraljevine Jugoslavije. Tudi cerkve v Župniji Naklo so v času prve svetovne vojne ostale brez zvonov. Dobile so nove jeklene zvonove iz Železarne Jesenice. V Naklem leta 1923, veliki in srednji zvon, na Okroglem tri zvonove, leta 1921, in v Strahinju, leta 1920, veliki zvon, leta 1928 pa srednji in mali zvon. Iz Naklega so jih leta 1971, ko so jih zamenjali z bronastimi, odprodali na Rako pri Krškem.