Naša preteklost

Prvi zanesljivejši podatki o zgodovini Naklega izvirajo iz časa Rimskega imperija.
Arheološka izkopavanja na razglednem konglomeratnem pomolu terase Udin boršt, na Gradišču ali Štuclju nad jugovzhodnim delom Naklega so razkrila, da sta bila pomožna vojaška pot in križišče na prostoru današnje vasi Naklo postopno zavarovana pred možnimi vojaškimi vdori. Približno 10 x 10 metrov velik obrambni stolp je bil zgrajen v 5. stoletju. Z vzhodne in južne strani je bil obdan z obrambnim jarkom. V zadnjih desetletjih 6. ali v prvi polovici 7. stoletja naj bi ga razrušili Slovani v prvih naselitvenih navalih na današnje gorenjsko ozemlje.

Nas-Pre 1
Rimska žara, najdena v vasi Pivka je danes del stalne razstave Železna nit v Mestni hiši v Kranju,

V ruševinah zidu so bili najdeni deli nagrobnikov in žare, ki naj bi bili z manjšega rimskega pokopališča na mestu nekdanje vasi, današnje ulice Pivka. To potrjuje tudi najdba kamnite okrogle žare na eni tamkajšnjih kmetij. Najdena je bila okrog leta 1930. Izvirala naj bi iz rimskega žarnega groba iz 2. – 3. stoletja.
Pod zaselkom Podreber je bila najdena železna kosa rimskega kova.
Arheološka raziskovanja nam potrjujejo, da so že vsaj v 2. stoletju na območju današnje vasi Naklo živeli ljudje. Pri raziskovanju obrambnega stolpa na Štuclju so bili najdeni tudi kremenova puščična ost in deli glinastih posod, ki pripadajo mlajši kameni dobi. Na ta prostor so lahko prišli z ljudmi, ki so v tistem času tam živeli, šli le mimo njega, morda pa so jih prinesli od drugod kasneje Rimljani.
Po selitvi ljudstev v 6. in 7. stoletju, naj bi naše kraje v 7. stoletju začeli naseljevati Slovani.
S staroselci so na miren način oblikovali novo ureditev. Ta od 9. stoletja dalje, po vključitvi v frankovsko cesarstvo, temelji na fevdalni ureditvi in krščanstvu. Območje Naklega naj bi v večji meri stalno poselili šele Slovani.

Naklo se kot NACHEL prvič omenja na neki listini iz leta 1241. V teku stoletij se je zapis imena vasi večkrat spreminjal. Tako zasledimo oblike Nakel, Nachil, Nackel, Nacls, Niclas, Nikla, v nemški obliki pa Naklas in Nakles.
Naši predniki so Naklo v domačem narečju imenovali: Náku, njegovim prebivalcem pa so rekli Naklanc' ali Naklanka in Naklncə ali Naklanke.
Izvor imena vasi Naklo do danes še ni bil zadovoljivo raziskan. Starejši raziskovalci ga razlagajo s kalom, to je močvirnim krajem. Ime, ki naj bi nastalo v zvezi z vodo, potrjujejo tudi mlajši raziskovalci, a se s starejšimi ne strinjajo, da bi izviralo iz kala.

Z nastankom in razvojem fevdalnih družbenih odnosov so postali prvi lastniki naklanskega ozemlja mejni grofje (krajišniki) iz rodu Sempt – Ebersberških (976? – 1044?). Nasledili so jih mejni grofje Weimar – Orlamunde (1058? – 1101). Enemu izmed teh dveh rodov lahko pripišemo tudi ustanovitev lastniške cerkve (cerkve v lasti fevdalca), ki se prvič omenja leta 1271. Župnija je bila najverjetneje ustanovljena že v 12. stoletju. Njene meje so se večkrat spreminjale. Zaradi večnih bojev za oblast med škofi iz Freisinga in Ortenburžani ob reki Savi, sta bili vasi Okroglo s podružnično cerkvijo sv. Marije Magdalene in Žeje do leta 1786 vključeni v župnijo Šmartno pri Kranju (danes Kranj – Šmartin).
Fevdalna doba je v času od 11. do 13. stoletja prinesla veliko število ministerialov (plemičev) in vitezov (plemičev v službi vladarja). Tudi Naklo je imelo svoje viteze. Od navadnih kmetov so se razlikovali po nekoliko obsežnejših kmetijah. Do konca srednjega veka je razkropljena posest raznih vitezov in ministerialov prešla v last zemljiških gospostev. Obsežno posest na Gorenjskem so združili Ortenburžani (- 1418) v upravne urade. V Naklem je deloval Nakelski urad (»amt ze Nakel«). Po izumrtju Celjskih grofov (- 1456) je prišla posest v last Habsburžanov, ki so jo oddali v zakup rodu Brdskih (Egkh) z Brda pri Kranju.
Celjski grofje so podložnike oprostili vsake tlake, Habsburžani pa so jo ponovno uvedli. Takratni položaj kmetov je še dodatno poslabšala huda bolezen kuga. Poleg tega so Turki tudi v naklanski okolici opustošili kmečko posest. Zagotovo so šli skozi naše kraje leta 1475, verjetno pa še večkrat. To potrjuje tudi pozneje pri Malem Naklem najdena podkev turškega kova. Ker so zemljiški gospodje na kmete prevalili državni davek za obrambo proti Turkom, je to v kmečkih vrstah zbudilo hudo ogorčenje in upornost. Tako je bilo od 16. do 19. stoletja v naših krajih več kmečkih uporov.
Druga polovica 16. stoletja je prinesla novo vero. Iz nemških dežel se je k nam razširil protestantizem. Hitro so se ga oprijeli kranjski meščani in zemljiški gospod z Brda pri Kranju, ki je imel v naklanski župniji veliko podložnikov.
Duh nove vere je vplival tudi na Naklance. Začeli so opuščati tlako, nedotaknjenega niso pustili niti cerkvenega posestva. Župnik Janez Stare jim je leta 1624 ostro zapretil, da bodo podložniki iz Naklega, s Pivke in iz Malega Naklega, ki ne bodo opravljali tlake, kaznovani s 4 funti (2.24 kg) olja, ki jih bodo morali dati naklanski cerkvi.

Nas-Pre 2
Ena prvih rojstnih matičnih knjig za župnijo Naklo, Nadškofijski arhiv Ljubljana foto Peter Kuhar

Po zmagi protireformacije, zmanjšanju turške nevarnosti in ponovni utrditvi cesarske oblasti konec 16. stoletja in v začetku 17. stoletja je sledilo mirnejše obdobje.
Bolj razgibano je bilo ponovno 19. stoletje. 17. decembra 1805 je naklanska župnija dobila francosko vojsko. V Naklem je ostala do 31. januarja 1806. Ponovno so Francozi obiskali Naklance, ko so med leti 1809 in 1814 zasedli zahodni del slovenskega ozemlja in ustanovili Ilirske province.

9. junija 1809 je francoska konjenica tri ure plenila po Naklem, ker naj bi jim Naklanci hoteli ukrasti železno blagajno, shranjeno v furmanski gostilni pri Zgubu v Naklem.

Kmetje so se v Naklem in njegovi oklici v 19. stoletju pretežno ukvarjali s poljedelstvom, ki je bilo v okolici Kranja na najvišji ravni. Tudi hiše so že imeli delno ali v celoti zidane. Za kmečke in furmanske potrebe je bilo več obrtnikov (kovačev, kolarjev, sedlarjev in gostilničarjev).
Pri treh večjih furmanskih gostilnah (pri Španu, pri Težiču in pri Zgubu) v Naklem so bile tudi tako imenovane razkladalne postaje. To pomeni, da so furmani, ki so nadaljevali pot prek Ljubelja, odložili tovor namenjen prek Korenskega sedla. Tega so nato naložili furmani, ki so pot nadaljevali v to smer.

Do srede 19. stoletja so bili Naklancem v največjo nadlogo rokovnjači, ki so živeli v Udin borštu. To so bili ljudje, ki so se želeli ogniti vojske (tedaj so jo morali služiti tudi do 14. let) razni ubežniki, brezdelci … V vaseh so imeli na svoji strani posamezne kmete, ki so jim sporočali v kateri hiši bi lahko dobili hrano, obleko in druge za življenje potrebne stvari. Sedež so imeli pri Krivi jelki vzhodno od Zgornjih Dupelj. Sodišča s svojo majhno močjo niso imela uspeha. Iz Udin boršta so jih po letu 1850 pregnali šele orožniki s pomočjo kmetov iz sosednjih vasi.

Konec fevdalizma, leta 1848 je prinesel pomlad narodov. Odpravljene so bile fevdalne obveznosti. Kmetje so lahko svobodneje zadihali.
Leta 1860 se je v novi šolski stavbi ob župnijski cerkvi sv. Petra za vse otroke začel redni pouk. Naklanci so že večkrat prej prosili oblast za lastno šolo, toda po takratnih merilih so bili preblizu mestne šole v Kranju, kamor bi morali otroci hoditi v šolo. Do leta 1860 so nadarjene otroke poučevali nekateri kaplani ter organist in cerkovnik Jožef Legat, oče tržaško-koprskega škofa.

Nas-Pre 3
Prva šolsko poslopje v Naklem, zgrajeno leta 1859, fototeka Gorenjskega muzeja

Drugo polovico 19. stoletja so Naklanci preživeli umirjeno ob tradicionalnem kmetovanju. Zaradi dograditve gorenjske proge leta 1870 se je prevoz tovora začel seliti na železnico, s tem pa so tudi furmani iz Naklega vedno pogosteje ostajali brez dela. Ko pa je bila leta 1908 zgrajena še lokalna proga Kranj – Tržič se je furmanstvo začelo hitro umikati s cest.

Nas-Pre 4
Naklanci so vlaku, ki je vozil na progi Kranj-Tržič nadeli ime Tržičan. Fotografijo je leta 1965, ko je vlak peljal iz Strahinja prek Nakljanskega polja posnel Aleksej Ignaščenko, fototeka Gorenjskega Muzeja

Prva leta 20. stoletja so bila na kulturnem in gospodarskem področju tudi za podeželje izredno pomembna. Že leta 1897 je bila ustanovljena verska dekliška in fantovska Marijina družba. Leta 1906 Bralno društvo (Kulturno društvo), leta 1910 Prostovoljno gasilsko društvo in Telovadni odsek Orel in leta 1930 Sokolsko društvo.
Tudi na gospodarskem področju so se ne le po mestih, pač tudi po vaseh začeli vedno pogosteje združevati. Leta 1901 je bila v župnišču ustanovljena Hranilnica in posojilnica, ki je Naklancem pomagala brez tujih oderuških posrednikov. Leta 1903 so kmetje ustanovili za več naslednjih desetletij zelo pomembno Mlekarsko zadrugo. Zadruga je iz leta v leto napredovala in postala v začetku tridesetih let skupni predelovalni obrat za vse sosednje mlekarske zadruge z imenom Gorenjske mlekarske zadruge in obenem največje mlekarsko podjetje v Sloveniji katerega nadaljevanje je v začetku vojne bila Gorenjska mlekarna v Kranju. Domača pletilska obrt se je začela razvijati že sredi 18. stoletja. Ročno pletenje sprva nogavic in jopic, kasneje pa tudi drugih oblačil, se je ohranilo do druge svetovne vojne, čeprav je začelo propadati že z elektrifikacijo vasi.
Reškova predilnica je delovala že v letih po prvi svetovni vojni in sicer na ročni pogon. S prihodom elektrike leta 1924 je France Črnilec pri Zgubu zgradil nov objekt in ga opremil s stroji na električni pogon. Predilnica je nehala delati leta 1969. Tudi Andrej Kristan iz Strahinja je leta 1908 ustanovil podjetje za izdelavo trikotaže (pletenine) za letno in zimsko perilo.
Leta 1914 je Naklo dobilo pošto, že leta 1883 pa pisemsko zbiralnico.
Prva svetovna vojna je zahtevala življenja 26 Naklancev. Naklo je bilo v zaledju soškega bojišča in po vojni bojev za severno mejo na Koroškem. Zato se je vojska med vojno utaborila na delu župnijskega polja, v bližini železniške postaje, kjer je zgradila barakarsko naselje.
Sredi tridesetih let je država Kraljevina Jugoslavija začela graditi sodobno betonsko cesto, kasnejšo magistralno cesto med Ljubljano in Naklim. Mimo vasi Naklo je bila zgrajena leta 1940.

Nas-Pre 5
Naklo leta 1940. Pred vasjo ob železniški progi Kranj-Tržič vidimo železniško postajo, za njo novo betonsko cesto, ob njej novo hišo gostilne Marinšek. Pred župnijsko cerkvijo stoji novo poslopje Kulturnega doma. Zadaj vidimo vasi Cegelnica (levo) in Malo Naklo (desno)

Nadaljnji razvoj je prekinila druga svetovna vojna. Nemški okupator je leta 1941 in v začetku leta 1942 izgnal v Srbijo in na Hrvaško večino intelektualcev: duhovnike, učitelje in župane. Druga svetovna vojna in poboji po njej so na naših tleh zahtevali skoraj še enkrat toliko žrtev kot dobri dve desetletji prej prva. V okolici Naklega (v Strahinju in na Okroglem) stojita dva spomenika v spomin na bitki med partizani in nemško vojsko.
Po koncu vojne je bilo Naklo sprva samostojna občina, leta 1955 pa se je vključila v veliko občino Kranj, ki je bila med najbolje razvitimi industrijskimi občinami v Sloveniji.
Do leta 1975 so se Naklanci ukvarjali s kmetijstvom, mnogi pa so že odhajali na delo v Kranj, Tržič in Ljubljano. Zaradi bližine industrijskega Kranja se je začela po naklanskih vaseh gradnja delavskih hiš. Nekatere vasi so se povečale tudi za več kot trikrat. V tem obdobju je bila Kmetijska zadruga edino podjetje v Naklem. Imela je zaposlenih do 70 delavcev, sodelovala pa je z večino kmetov v vasi.
Sredi sedemdesetih let se je začela iz Kranja seliti proizvodnja v sosednje vasi. V Naklem so začeli rasti skladiščni in upravni prostori podjetij Živila (1975), Merkur (1981), kranjske Pekarne (1985), po letu 1990 pa tudi številnih zasebnih podjetij.
Leta 1985 je bila mimo Naklega zgrajena sodobna avtocesta.

Leta 1991 je po odločitvi državljanov Republika Slovenija stopila na samostojno pot. Z upravnim preoblikovanjem občinskih meja leta 1994 je bila po petdesetih letih ponovno ustanovljena občina Naklo

Danes se Naklo hitro spreminja iz nekdanje kmetijske vasi v urbanizirano primestno naselje, z vedno manj kmetijskimi površinami.V Naklem in sosednjih vaseh je v kmetijstvu zaposlenih le še okoli 3 odstotke ljudi, poleg službe pa se s kmetijstvom ukvarja še dvakrat toliko ljudi.