28. novembra nas je etnologinja Rožana Koštial iz Nove vasi nad Dragonjo popeljala »le« na slovensko obalo in v njeno zaledje. Predstavila nam je Oljko in oljčno olje v življenju Istranov. Predavanje je popestrila z narečni izrazi v Šavrinskem narečju, enem izmed Istrskih. Večina Slovencev pozna le obalna mesta, a Istra sega vse do Kozine in Italijanske meje. Na tem področju sta prisotni dve reki Dragonja in Rižana. Oljčna drevesa in oljke so poznali že Rimljani. Nekoč so poznali stara, mogočna oljčna drevesa, ki jih tu in tam vidimo še danes. Sicer pa so jih tri večje pozebe v 20. stoletju močno razredčile. Danes Istrani sadijo manjša drevesa in jih obrezujejo, kar nekoč ni bilo v navadi. Pod starimi visokimi drevesi so gojili fižol, krompir, korenje, solato … in Istranke so jo nato z oslički tovorili na trg v Trst. Obiranje je bilo tako nekoč, kot tudi danes družabni dogodek. Večji oljkarji so najemali dninarje, danes se navadno zberejo sorodniki. Nekoč so obirali od praznika Matere Božje od zdravja (21. november) ali od sv. Katarine (25. november) do pusta. V času burje ali če je zapadel sneg so delo prekinili. Obrane in nepoškodovane plodove oljk so odnesli v vrečah ali tovorili z oslički v najbližjo torkljo (oljarno), kjer jih je oljar stisnil v olje. Oljčno olje so rabili za prehrano, kozmetiko, v zdravstvene in verske (duhovniki) namene. Oljčna vejica simbolizira mir in spravo. Koštialova je še dodala: »Ma, če nimaš oljk nisi pravi Istrijan!«