V sredo, 10. aprila 2013 je prišla drugič med nas etnologinja Rožana Koštial iz slovenske Istre. Slikovito nam je predstavila del svoje rodne Šavrinske Istre. Posebej je želela predstaviti prebivalko te dežele Šavrinko. Nanjo se je ozrla z vseh zornih kotov, kot na dekle, ženo, mati, gospodinjo, kmetico in trgovko. Dejala je: »Šavrinka je pri hiši podpirala tri vogale, četrtega mušo (osel). To je bil njen najboljši prijatelj. Skupaj sta premagovala poti in tovorila pridelke na trg v Trst, Buje in obrežna mesta.«
Tako dežela Šavrinska Istra, kot Šavrinka sta bili odkriti šele v šestdesetih letih 20. stoletja. Istra se razprostira med Črnim Kalom, italijansko mejo in morjem. Njen razpoznavni atribut je kraški kamen. Kar za Šavrinko pomeni večni problem z vodo, stopnice v hišo, terase na poljih. In »plemer« jerbas. Ta je bil poleg oslička njen stalni spremljevalec, tako doma, kot na polju in trgu.
Šavrinka je morala pogovorno obvladati tri jezike, slovenskega, hrvaškega in italijanskega, kajti hodila je na trg v Trst, Buje in obrežna mesta Koper, Izola in Piran. Slednji trije so bili do druge svetovne vojne poseljeni z italijanskim prebivalstvom.
Tudi zaposlovale so se v mestih pri premožnih meščanih kot perice, mlekarice, kuharice, jajčarice … 
Edino razvedrilo Šavrink sta bila nekajkrat v letu ples in pesem. Slednjo so rade zapele ob vsaki priložnosti, po končanem delu in ob nedeljah.