Letos (11. decembra) mineva deseta obletnica smrti odličnega kamnoseškega mojstra, restavratorja in pretanjenega oblikovalca Borisa Udovča. Živel je za kamen. Ljubil ga je, gladil, oboževal. Kamen ga je prevzel v dno mehke belokranjske duše. V družbi z njim je užival. Kadar jima je šlo posebej dobro si je Boris mrmral ali požvižgaval katero izmed  pesmi. 

Skupaj z arhitekti in kiparji, katerih odličen sodelavec je bil je ustvarjal kamnoseške dele spomenikov in vodnjakov, ambone, daritvene oltarje, tlake, ograje, stopnišča, pokopališke spomenike, svečnike, obtežilnike za papir, živali, ure …   
V rodno deželo je bil ves zaljubljen, pa ne samo v belino mehkih brezovih logov, ampak  še posebej v domači kamen. Pri vasi Gradnik blizu Semiča je imel svoj kamnolom, kjer je kopal sivorjavega belokranjca.
S posebnim žarom se je zavzemal in se navduševal za slovenski naravni kamen. Zavedal se je, da slovenska zemlja nudi pestro izbiro kamnitega gradiva na voljo obdelavi in udejanjanju želja, a sta jih, žal čas in okolje, v drugi polovici 20. stoletja zavračala. Za domači kamen je zastavil svojo besedo na predavanjih kamnosekom na kamnoseških dnevih v okviru Obrtne zbornice Slovenije, v Rogaški Slatini, na Bledu in drugod. Zelo si je prizadeval, da bi kamnoseki uporabljali domači slovenski kamen, saj ga je začel izpodrivati uvoženi ali pa celo umetni.

Imel je še veliko načrtov. Navdušeno je razlagal o mavzoleju v Prešernovem gaju v Kranju, ki naj bi bil krona njegovega ustvarjalnega dela. Pri velikopotezni gradnji je načrtoval samo slovenski kamen. Toda smrt ga je prehitela, dela, ki jih je ustvaril pa bodo še dolgo plemenitila slovensko zemljo.
Vedno znova se je rad vračal v svojo ljubljeno Belo krajino, med bele breze, šelest steljnikov, med vinske trte in med svoje ljudi. Tudi zadnjikrat. Svoj mir je našel na pokopališču v Kloštru pri Gradcu. V deželi kjer že stoletja prebiva njegov rod.