Kenija, Tanzanija in Zanzibar

V sredo, 20. novembra je vtise s potovanja po Keniji, Tanzaniji in Zanzibarju predstavil domačin Uroš Štilec. To je bilo njegovo prvo predavanje, ki pa ga je uspešno izpeljal.
Z ženo sta pot začela pravzaprav doma v Naklem. Nabrati sta morala kondicijo. Zato pred odhodom na pot ni manjkalo tako rekoč dnevnih vzponov na bližnje vrhove Karavank in Kamniško-savinjskih Alp.

V uvodu je predstavil zgodovino, podnebje in pokrajino dežel, ki sta jih obiskala. Prebivalstvo  po večini govori jezik svahili in se največ ukvarja s kmetijstvom. Precej je prisoten tudi turizem.
Po prihodu v Kenijo so se najprej povzpeli do narodnega parka Mount Kenija, ki je bogat z rastlinstvom in živalstvom osrednje Afrike. Nato so odšli v glavno mesto Nairobi in si ogledali narodni muzej in tržnico. Precej sledi so v deželi pustili Arabci. Prebivalci Kenije se jih spominjajo, kot izkoriščevalce, ki so jih veliko prodali v sužnost. V teh krajih so pustili pečat tudi angleži, kajti še danes vozniki vozijo po levi strani.
Ko so prečkali mejo s Tanzanijo so imeli kar veliko sitnosti. Nato so se povzpeli na Kilimanjaro. Kenijci so bili nekdaj nemška kolonija. So dobrovoljen narod. Takšni so bili tudi nosači. Kdor želi brez težav priti na vrh najvišje gore sveta mora upoštevati aklimatizacijo. Kljub temu pa gora še vedno zahteva okrog osem smrtnih žrtev na leto, na vrhu pa stoji le polovica tistih, ki želijo priti gor. Vrh je vedno prekrit s snegom, zato je temu primerna tudi temperatura.
V Tanzaniji so obiskali dva narodna parka Maniara in Serengeti. V obeh lahko občudujemo bujno vegetacijo in nepregledno množico afriških živali. Med njimi slona, nosoroga, nilskega konja, leoparda, leva. Vse te bi že lahko izumrle, če jih nebi zaščitili.   

Ob povratku so se ustavili pri plemenu Masai in čisto na koncu še pri plemenu Hadzabe, ki živijo na stopnji kamene dobe.   
Pred odhodom so obiskali še otok Zanzibar. Na njem pridelujejo predvsem tropsko sadje. Iz otoka so tovorili črne sužnje, kot delovno silo v svet.
Predavanje je Uroš Štilec sklenil z mislijo: »V tem delu sveta ne moreš biti lačen, le delati je treba.«