Kamnoseški mojster, oblikovalec kamna in restavrator Boris Udovč se je rodil 22. maja 1935 v Suhorju pri Metliki v Beli Krajini. Pri petnajstih letih je odšel v Ljubljano na Tehnično šolo, tako imenovani Tehnikum, kjer se je izobraževal za gradbenika. Med izobraževanjem se je v praktičnem delu izpopolnjeval v kamnoseškem podjetju Mineral v Ljubljani. Tam ga je kamen tako prevzel, da se je začel izpopolnjevati na kamnoseški šoli v Ljubljani. Opravil je strokovni izpit in pridobil mojtrski naslov. Kasneje je, kot strokovnjak na tem področju postal izvedenec za kamnoseško stroko (določanje pristnosti kamna).
Dve leti se je strokovno izpopolnjeval v Nemčiji, kjer bi zaradi svojih sposobnosti lahko ostal, a se je zaradi domotožja raje vrnil v Slovenijo. Naselil se je v Kranju in zaposlil v tamkajšnjem Komunalnem podjetju.
Po preselitvi v Naklo, si je kmalu zgradil hišo in delavnico. Zaradi širitve proizvodnje je domača delavnica postala pretesna, zato je v začetku osemdesetih let del delavnice preselil v Struževo pri Kranju.
Pri svojem delu je veliko sodeloval s kiparjem Jakobom Savinškom, drugimi kiparji in znanimi slovenskimi arhitekti. Med vsemi pa je najbolj cenil arhitekta Jožeta Plečnika pri katerem se je tudi navdihoval. Naporno delo mu je začelo izpodjedati zdravje in po krajšem bolehanju je 11. decembra 2001 v Naklem umrl. Pokopan je v rodni Beli Krajini, na pokopališču v  Kloštru pri Gradacu, od koder izvira njegov rod. V rodno deželo je bil ves zaljubljen, pa ne samo v belino mehkih brezovih logov, ampak tudi v domači kamen. Pri vasi Gradnik blizu Semiča je imel svoj kamnolom. Do dna mehke duše ga je prevzel trdi kamen.
S posebnim žarom se je zavzemal in se navduševal za slovenski naravni kamen. Zavedal se je dejstva, da slovenska zemlja nudi pestro izbiro kamnitega gradiva na voljo obdelavi in udejanjanju želja, a sta jih, žal čas in okolje, v drugi polovici 20. stoletja, v katerem je živel zavračala. Za slovenski kamen je zastavil svojo besedo na predavanjih kamnosekom na kamnoseških dnevih v okviru Obrtne zbornice Slovenije, v Rogaški Slatini, na Bledu in drugod. Zelo si je prizadeval, da bi kamnoseki uporabljali domači slovenski kamen, saj ga je začel izpodrivati uvoženi ali pa celo umetni.
Navduševal je z izvirnimi deli, gladil in božal jih je, bil je kot otrok, ki se veseli prikupnega darila, ko je razkazoval v kamen utelešeno lepoto.
V sodelovanju s kiparji in arhitekti je mojstrsko izdelal kamnoseške dele spominskih zanmenj (padlim v vojni za Slovenijo na ljubljanskih Žalah, arhitekt Marko Mušič, 1992 in Juliju Betettu 1885 - 1963 pred SNG Opera in balet v Ljubljani, arhitekt Marko Mušič, kipar Stoajn Batič,1990) in vodnjakov (Herkulov vodnjak na Starem trgu v Ljubljani, arhitekt Marko Mušič, kipar Julijan Renko, 1991). Izdeloval je tudi vhodne portale za hiše, cerkveno opremo, kot so stopnice z daritvenim oltarjem, ambonom in tlakom v prezbiteriju (v frančiškanski cerkvi v Ljubljani, v župnijski cerkvi na Bledu, v župnijski cerkvi na Jesenicah), z ambonom in tlakom (iz kamna gradnika v podružnični cerkvi v Kloštru pri Gradacu) ograje (Volčji Potok) in stopnišča (v gradu Betnava v Mariboru). Poleg večjih del je izdeloval tudi manjša, kot so vaze, pepelniki, obtežilniki za papir, živali, ure, svečniki, … Pri svojem delu ni podcenjeval izdelovanja pokopaliških spomenikov, saj si je prizadeval za višjo pokopališko kulturo. Izdelal je številne unikatne izdelke s tega področja, predvsem za ljubljanske Žale, druga slovenska pokopališča in celo za nekatera Hrvaška.

Ob svojem poklicnem delu si je močno prizadeval, da bi z uvedbo usmerjenega izobraževanja izgubljeno poklicno šolstvo ponovno pridobili nazaj. Tako bi mladi lahko pridobivali prvo strokovno znanje o kamnu in kamnoseškem področju nasploh.
Imel je še veliko načrtov. Navdušeno je razlagal o mavzoleju v Prešernovem gaju v Kranju, ki naj bi bil krona njegovega ustvarjalnega dela. Pri velikopotezni gradnji je načrtoval samo slovenski kamen. Toda smrt ga je prehitela, dela, ki jih je ustvaril pa bodo še dolgo plemenitila slovensko zemljo.