Leta 1991, ko je prišel v Srbiji na oblast Slobodan Milošević, je morala oditi. Najprej v Ljubljano, že naslednje leto, pa se je, kot ena prvih, priglasila za misijon v Albaniji. Začeli sta s še eno sestro Albanko s Kosova. V pristaniškem mestu Drač, razen revščine in bolezni, ni bilo ničesar. S pomočjo mednarodnih dobrotnikov so se začele razmere urejati. Sestra Miriam je v skromni sobici začela z zdravniško službo. Nato je imela ob samostanu, ki so ga zgradile sestre usmiljenke v dveh zabojnikih lepo urejeno lekarno. Zdravila, ki jih je podarjene dobivala iz Avstrije, Nemčije, Italije, Slovenije in od še kje, je na zdravniški recept delila najrevnejšim meščanom Drača in okoliških vasi.
Leta 2011 je prišla v Slovenijo na operacijo kolena. Takrat je še mislila na vrnitev v njej ljubi misijon. Žal se je operacija zapletla in morala je ostati doma v provincialni hiši v Šentjakobu ob Savi. Nato je počasi okrevala. Danes sestram še lahko pomaga pri lažjih delih in se v Sloveniji, Albaniji, Avstriji, Nemčiji, Italiji dopisuje z ljudmi v stiski. Tako nadaljuje karizmo kongregacije, ki ji pripada: 'Služiti, Jezusu v ljudeh, ki so v stiski.' Pri tem ji pomaga računalnik in svetovni splet, brez katerega si ne zna več predstavljati svojega apostolata.
Ker je še vedno zelo zaposlena, težko najde čas za drugo ljubezen, branje knjig ruskih klasikov. Če bi ne imela redovniškega in misijonskega poklica bi študirala klasično filologijo in primerjalno jezikoslovje.
