Dr. Jernej Legat (dr. Bartolomeo Legat) se je rodil 16. avgusta 1807 v mežnariji v Naklem. Branja in pisanja se je naučil pri svojem očetu Jožefu, naklanskem učitelju, organistu in cerkovniku. Po gimnaziji v Ljubljani je odšel študirat pravo na Dunaj, a se je kmalu vrnil in vstopil v goriško bogoslovje. Mašniško posvečenje je prejel iz rok strica, goriškega nadškofa Jožefa Balanta (Wallanda) v Gorici leta 1830. Naslednje leto spomladi je odšel na Dunaj, kjer je leta 1833 doktoriral iz teologije.
Po vrnitvi z Dunaja je postal dvorni kaplan pri nadškofu, stricu Jožefu Balantu. Po njegovi smrti leta 1834 je prestopil v tržaško-koprsko škofijo. Sledile so službe: škofijskega notarja in kanclerja, župnika mestne župnije sv. Marije Velike (S. Maria Maggiore) v Trstu in gubernijskega svetnika v Benetkah.
Leta 1846 ga je avstrijski cesar Ferdinand imenoval za tržaško-koprskega škofa. Legat je pastiroval škofiji, ki je obsegala ozemlje Trsta z okolico, Kras, Brkine, slovensko Istro in polovico hrvaške Istre, med Novigradom, Pazinom in Opatijo pri Reki.
Po vrnitvi v Trst je Legat najprej povečal število župnij. V času škofovanja je ustanovil 11 župnij in 4 lokalne kaplanije. Na novo zgrajenih ali dograjenih je bilo 12 cerkva. Leta 1849 je odprl semenišče za bogoslovce četrtega letnika. Leta 1859 je blagoslovil samostan in cerkev kapucinov, leta 1862 pa novo ubožnico. Prizadeval si je za izobraževanje duhovnikov in od njih zahteval, da so oznanjali božjo besedo v slovenskem jeziku. V letih 1869 in 1870 se je udeležil prvega vatikanskega koncila.
Ljudem, različnih narodnosti (Slovencem, Hrvatom, Italijanom in Nemcem), ki so živeli v škofiji je bil enako naklonjen. Bil je oče ubogih, med katere je vse razdelil, kar ga je večkrat spravilo v denarne težave.
Vsi, ki so poznali Legatovo življenje in delo, so soglasno pritrdili misli, da je bil zgleden škof, naklonjen vsem narodom, ki so živeli v njegovi škofiji. Bil je mož srednje, v mladosti šibke, kasneje pa nekoliko močnejše postave. V vedenju je bil častitljiv in uglajen, v družbi prijazen, gostoljuben, prijatelj nedolžne šale, neutruden pri delu, sposoben v pisanju, zmeren v jedi in pijači, nekoliko vročekrven, dobrosrčen in oče ubogih.
8. februarja 1875 ga je zadela možganska kap, 12. februarja pa je umrl. Na njegovo željo so ga balzamirali in pokopali v grobnici pri kapucinih na Montuci (Muntozzi) v Trstu, kjer so mu postavili doprsni spomenik in ploščo.