Duhovnik Janez Filipič je bil župnik v Naklem v letih od 1938 do 1967. V času njegovega službovanja so v Naklem zgradili kulturni dom in temeljito obnovili streho zvonika.  

Janez Filipič, v literaturi tudi Ivan, se je rodil 29. avgusta 1887 na Hotavljah v Poljanski dolini na Gorenjskem. Njegov oče Nikolaj, po domače Miklavž, se je rodil na Srednjem Brdu nad Hotavljami, na kmetiji, pri kateri se po domače reče pr' Kumr. Priženil se je na Hotavlje, na domačijo pr' Nǝck, kjer je živela Janezova mama Jedert, po domače Jera, rojena Guzelj. Janez je na domačiji preživel deset let. Nato so jo prodali in se preselili na sosednjo, po domače pr' Blǝšk. To hišo je, leta 1955, Janezova sestra Marija, po domače Micka, Filipič, kuharica pri svojem bratu Janezu, župniku v Naklem, prodala.

Janez Filipič je gimnazijo in teologijo študiral v Ljubljani. Bil je gojenec Alojzijevišča. Zaradi očetove smrti je po letu 1908 dobival štipendijo. V tretjem letniku bogoslovja je bil 5. julija 1911 posvečen v duhovnika. Novo mašo je daroval 16. julija v župnijski cerkvi na Trati v Gorenji vasi v Poljanski dolini.

Službeno pot je začel leta 1915, kot prefekt (vzgojitelj) v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Nadaljeval jo je leta 1919 v bogoslovnem semenišču v Ljubljani, kot spiritual (duhovni vzgojitelj). Leta 1921 je bil imenovan za župnika in učitelja na Vranji Peči nad Tuhinjsko dolino blizu Kamnika. Leta 1927 ga je škof poslal za župnika v Krško. Med pomembnimi deli, ki so bila v župniji Krško opravljena v njegovem času, je bil nakup novih bronastih zvonov in urejena razsvetljava v župnijski cerkvi (1930), obenem je široko zastavil s kulturnim in duhovnim delom. Odlično je delovalo prosvetno društvo, vzcvetele so verske organizacije.

Za vestno delo je bil leta 1938 je bil odlikovan s častnim naslovom duhovnega svétnika.

Leta 1938 je prišel za župnika v Naklo. Skupaj s Katoliškim prosvetnim društvom je od predhodnika župnijskega upravitelja, kanonika, dr. Jožefa Šimenca (1936–1938) prevzel nadaljnje priprave za gradnjo kulturnega doma, današnjega Doma Janeza Filipiča. Pod njegovim vodstvom so ga člani društva začeli graditi leta 1939 in ga do začetka druge svetovne vojne pozidali in pokrili s streho.

Ob gradnji doma pa se je župnija istega leta lotila tudi temeljite prenove strehe zvonika župnijske cerkve sv. Petra in jo že jeseni dokončala.

Janez Filipič je do druge svetovne vojne objavljal prispevke v Bogoljubu, v Glasniku presvetega Srca Jezusovega, zelo znane so bile njegove pridige v listu Praedicate. V Naklem je pisal obširno župnijsko kroniko, v kateri je povzel cerkveno in skorajda vsa področja javnega življenja.

Aprila 1941 se je tudi na Slovenskem začela druga svetovna vojna. Gestapo je župnika Janeza Filipiča, njegovo rodno sestro Marijo, kuharico v župnišču v Naklem, in hišnega duhovnika, šolskih sester sv. Frančiška Asiškega v Malem Naklem, Janeza Meršola, izgnal v Sremske Karlovce v Vojvodini. 29. avgusta 1941 sta se župnik Janez Filipič in sestra Marija s pomočjo Rdečega križa vrnila v Ljubljano. 26. maja 1945 sta se vrnila v Naklo. Ob vrnitvi sta našla veliko župnišče podrto. Prve dni maja so ga ob odhodu nemški policisti minirali in ob tem poškodovali župnijsko cerkev. Obenem so želeli minirati tudi nedograjeni kulturni dom, ki pa je imel srečo, saj je eden nemških policistov hrvaške narodnosti vžigalno vrvico prerezal.

Po končani vojni so oblast prevzeli komunisti. Župnik Janez Filipič je lahko deloval le še na verskem področju. Oblast ga je začela tako, kot druge duhovnike, nadzorovati pri pridigah, po mnogih osebah opazovati, klicati na zaslišanja, obiskovali so ga uslužbenci Ozne in ga zastraševali. Leta 1948 je bil tri mesece zaprt. Kaznovan je bil zaradi prekomernega zvonjenja in poučevanja verouka v cerkvi.

V kroniki župnije Naklo je zapisal: 'Miličniki neprestano nadzirajo župnika pri oknu sloneči.'

Celica komunistične partije v Naklem je v njegov dosje med drugim zapisala: 'Pri ljudeh uživa zelo dober ugled. Vsestransko ga podpirajo. Prinašajo mu hrano in mu pomagajo pri delu.'

Dokončanje kulturnega doma, danes imenovanega po župniku Janezu Filipiču, je prevzela oblast. Leta 1953 ga je podržavila.

Kljub težkim povojnim časom je župnik Janez Filipič užil tudi nekaj lepih trenutkov. Mednje spadata praznovanji zlate in biserne maše.

Leta 1967 se je upokojil.

Denar od prodane hiše na Hotavljah je Marija Filipič namenila za predelavo dela župnijskega gospodarskega poslopja v stanovanje, v katerem sta z bratom Janezom Filipičem bivala potem, ko se je, kot župnik upokojil. Po dogovoru bi župnik Filipič moral imeti stanovanje v kulturnem domu, današnjem Domu Janeza Filipiča, kar pa v spremenjenih razmerah po drugi svetovni vojni ni bilo mogoče. 

Župnik Janez Filipič je odšel k svojemu Stvarniku na silvestrovo, 31. decembra 1972. Na dan smrti je rekel: 'Zvečer se bom pa poslovil.' Res je vse navzoče zvečer blagoslovil in takoj nato umrl. Kakor je bilo lepo njegovo življenje, tako lepa je bila tudi njegova smrt. Skupaj z mamo Jedert in sestro Marijo je pokopan poleg groba duhovnikov na pokopališču v Naklem.

Starejši župljani se ga še vedno s hvaležnostjo v srcu spominjajo in darujejo svete maše zanj in njegovo sestro Marijo.

Prva in največja svetinja mu je bila božja beseda. Dan za dnem se je poglabljal v skrivnosti Svetega pisma in na pot Njega, ki je Resnica in Življenje, želel z osebnim zgledom pripeljati župljane. Tako trdno se je držal božje besede, da so ga župljani že v času življenja primerjali s svetnikom. Bil je strog vzgojitelj. Pri nedeljskem nauku je otroke redno spraševal krščanski nauk.

Nanj imajo vsi, ki jim je bilo dano živeti z njim, lepe spomine. Svete maše, molitev zanj in njegovo sestro Marijo, oskrbovani grob in drobna lučka, ki jo prižgejo so znamenje, da ju še niso pozabili.

Besedilo je bilo objavljeno v Družini, slovenskem katoliškem tedniku, 15. januarja 2017, na strani 18, kot prispevek Damijana Janežiča z naslovom Svetniški župnik.