Ljudski rezbar, podobar in jasličar Janez Vovk se je rodil 14. decembra 1912 na Češnjici nad Podnartom. Izučil se je za puškarja in orodjarja. Že kot otrok se je navdušil za obdelovanje lesa. Ko so v župnijski cerkvi v Kropi dobili nove rezljane jaslice jih je tudi sam poskušal s pipcem izdelati. Po preselitvi v novo hišo na Polici pri Naklem, leta 1954 je v kleti oživil delovno vzdušje stare podobarske delavnice in v prostem času nenehno rezbaril. Ni se menil za uro in dan, tudi ne za plačilo. Po upokojitvi je v več, kot dvajsetih letih ustvaril številna rezbarska dela, za izdelavo katerih bi mnogi potrebovali celo življenje. Umrl je 20. februarja  2005.
Motivni svet Vovkovega kiparjenja obsega predvsem rezbarska dela in je izredno raznolik. V ospredju je človek pri raznih opravilih (kolarji, čevljarji, žanjice, mlatiči, kosci, klepači, sejalci, pastirji …), sledijo mu upodobitve iz naše literarne dediščine (Deseti brat, Krjavelj, Martin Krpan …), športniki (bloški smučar, planinec, lovec …), upodobil je tudi nekaj partizanskih motivov. Med svetniškimi osebami se je večkrat lotil upodobitve Križanega, sv. Florjana, Matere Božje, sv. Jožefa, sv. Petra …
Najzahtevnejši del mojstrovega ustvarjanja predstavljajo jaslice. Zavedal se je težavnosti tega dela, saj se je šele na daljše prigovarjanje brata in pisatelja Joža Vovka, župnika na Primskovem pri Kranju odločil, da jih izrezlja za tamkajšnjo cerkev. Nato jih je ustvaril še za cerkve v Šmartnem pri Litiji, v Kranjskem Šmartinu, v Mengšu, na Ovsišah, v Grobljah, v Naklem, na Brdu pri Lukovici, v Kranjskem Zlatem Polju in pri šolskih sestrah v Repnjah. Poleg jaslic je izdelal več božjih grobov (Kristusov korpus) za cerkve v Mengšu, v Tržiču, v Lescah, v Grobljah in v Kranjskem Zlatem Polju.
Le malo njegovih podob ima značaj mirujočega predmeta, večino jih je presenetil med delom oziroma gibanjem.
Če bi hoteli dela Janeza Vovka opredeliti po slogu, jim ne moremo odreči močnega vpliva realizma, vendar so to dela, ki nas ne puščajo hladne, ampak ob njih občutimo toplo in vedro razpoloženje mojstra, ki jih je izdelal. Vovkov realizem v svojih oblikah ni trd in nepopustljivo dosleden, temveč človeško čuteč – idealiziran.