U LIBELIČE, PA NA RESTANE RPICE U ČRNO
V Libeliče in na pražen krompir v Črno
Člani in prijatelji Turističnega društva Naklo in Turističnega društva Kokrica, smo se v soboto, 7. septembra, šestič odpravili na svetovni festival praženega krompirja, ki je bil tokrat štiriindvajseti po vrsti, v Črni na Koroškem.
Ekipa pražilcev Rado Vodenik, Bojan Bajželj, Aleš Kokalj, Srečko Pogačnik in Peter Kuhar, so v Črni predstavljali Turistično društvo Naklo, pripravili pražen krompir s kranjsko klobaso in ga delili obiskovalcem.
Izletniki, bilo nas je dvainšestdeset, smo se v Črno odpravili čez prelaz Jezerski vrh, Podjuno in Mežiško dolino. Ko smo se spustili v Železno Kaplo se je pred nami odprla podjunska ravnina in s soncem obsijane vasi in mesti Žitara vas, Šmihel, Pliberk, Nonča vas, Suha in Labot. Na nekdanjem mejnem prehodu Vič smo se vrnili v Slovenijo in pot nadaljevali v Dravograd in Libeliče.
V Libeličah nas je sredi vasi pričakala lokalna turistična vodnica Nataša Knez. Najprej nam je kratko predstavila zgodovino vasi in povedala da v Libeličah govorijo dvoustnični v, torej 'švapajo', nato pa nas peljala na vzpetino k župnijski cerkvi sv. Martina. Z vaškega pokopališča je bil čudovit pogled na vzhodne hribe s skupnim imenom Kobansko. Na enem od gričev smo med meglicami na avstrijski strani uzrli dve vetrnici za pridobivanje električne energije.
Vodnica Nataša Knez je pripovedovala: ''Da so naši kraji in kraji v okolici Maribora ostali priključeni matičnemu narodu sta v prvi vrsti zaslužna general Rudolf Maister in častnik Franjo Malgaj, ki je s peščico vojakov branil Mežiško dolino. Prišli so celo do Velikovca. Nemci so zahtevali mejo na Karavankah in po Dravi, v bližini Slovenj Gradca. V pogajanjih za določitev meje so predstavniki Francije predlagali naj se območje razdelili na dve coni A, v kateri so bile tudi Libeliče, in B, prebivalci pa naj na ljudskem glasovanju – plebiscitu sami odločijo kje hočejo živeti. Ker so do tedaj na jugoslovanski strani naredili že preveč napak, so bili tako nekateri slovenski, kot nemški prebivalci Koroške bolj naklonjeni Avstriji. Po plebiscitu so Libeliče priključili Republiki Avstriji. Že naslednji dan po glasovanju so v Libeliče prišli orožniki, pod vasjo postavili mejne kamne in potegnili bodečo žico. V župnijo so poslali nemškega župnika, v šolo nemške učiteljice. Libeličani so rekli: '' Što se nemško ne bo govorvo! Pika.'' Že naslednji dan so naredili protestno zborovanje. Seveda so jih Nemci hoteli razgnati. Nato so vsakodnevno pripravljali manjša zborovanja, trosili slovenske letake in peli slovenske pesmi. Vsak večer so mladi 'pobi' izruvali mejne kamne in porezali bodečo žico. Naslednji dan so orožniki mejne kamne in bodečo žico postavljali nazaj. Kmalu so začeli z zasliševanji. Župnik, nadučitelj in učitelj so zbežali na slovensko stran. Libeliški šolski ravnatelj, član mednarodne razmejitvene komisije je začel pritiskati na vlado v Ljubljani. Šele takrat so ljubljanski politiki spoznali, da so zaradi svoje brezbrižnosti Koroško – zibelko slovenstva, kjer so ustoličevali Karantanske, torej slovenske, vojvode potisnili v roke Nemcev. Vlada v Ljubljani je začela pritiskati na vlado v Celovcu in na Dunaju in tako, počasi po letu in pol, vzpostavila diplomatske poti, po katerih je volilna komisija začela obiskovati Libeličane in prisluhnila njihovim težavam. Ponovno so šteli volilne glasovnice in ugotovili, da je osemdeset odstotkov Libeličanov glasovalo za Kraljevino SHS. Po dveh leti so z Avstrijo sklenili kompromis. V zameno za Libeliče so Avstrijci dobili manjša kraja Zakamen in Šentlovrenški breg, ki sta bila naseljena povečini z mladimi nemškimi družinami. Dve leti po koroškem plebiscitu so Avstrijci 31. avgusta 1922, Libeliče morali vrniti slovenskemu narodu v Kraljevini SHS. Libeličani smo ponosni, na našo uporno zgodovino, zaradi katere so morali prestaviti mejo.''
Nato nas je lokalna turistična vodnica Nataša Knez peljala še na ogled ene od treh še ohranjenih kostnic v Sloveniji, plebiscitne razstave, črne kuhinje in stare učilnice v nekdanjem župnišču. V župnijskem skednju smo si ogledali razstavo okrog osemsto kosov, starih kmečkih strojev in orodij.
Opoldne smo prispeli na 24. svetovni festival praženega krompirja v Črno. Okušali smo lahko kakih petdeset vrst praženega krompirja. Z Gorenjske se festivala udeležujemo iz turističnih društev Naklo, Šenčur in Gorenja vas ter gostilna Tulipan z lastnico Mojco iz Lesc.
Pred odhodom proti domu smo se ustavili v čudoviti, s soncem obsijani hribovski vasi Šentanel nad Prevaljami. Na ekološki kmetiji Dvornik sta nam prijazna lastnika ponudila degustacijo mošta (jabolčnega cidra), jabolčnega in bezgovega soka. V njuni trgovini smo lahko kupili ekološko pridelano in predelano zelenjavo, moko, žita, testenine, zeliščni čaj, sokove, kis in likerje. Med njimi je sedemkrat z zlatim priznanjem na Dobrotah slovenskih kmetij na Ptuju nagrajeni Dvornikov jager.
Čudovito popoldne smo zaključili z ogledom Dvornikovega kmečkega muzeja, v katerem smo lahko občudovali orodja in stroje, ki so jih uporabljali naši predniki.












Avtor besedila in fotografij: Damijan Janežič